Lahko cel svet poješ tukaj na Trubarjevi

Intervju: Jaka Prijatelj

Jaka Prijatelj je avtor knjige o Trubarjevi ulici z naslovom Ulica, je fotograf, antikvar ter dolgoletni vodja družinskega podjetja s starinami in umetninami Carniola antiqua, ustanovljenega leta 1989. Poleg tega, da na Trubarjevi ulici opravlja svojo trgovsko dejavnost, Jaka s svojim fotoaparatom beleži tudi življenje Trubarjeve, se udeležuje in soorganizira dogodke in na neki način diha s to ulico. Čeprav ne dela v gostinstvu, pa gostince Trubarjeve zelo dobro pozna – tiste najstarejše, ki so prišli na ulico skupaj z njim ali še prej, pa tudi tiste novejše, ki še iščejo svoj prostor. V kratkem pogovoru je povedal, kje rad jé, kdo so prebivalci Trubarjeve, kdo ponuja hrano, da na Trubarjevi obstaja indijska četrt, velika štiri kvadratne metre, ter da so najstarejši gostinci te ulice albanski lastniki.

Ko je govoril o gostincih, je Jaka večkrat uporabljal nacionalne označevalce, ki bi v kakšnem drugem kontekstu lahko delovali stereotipno ali celo izključujoče, medtem ko je bilo v pogovoru čutiti bližino. Jaka tako omenja Albance, Kitajce, Američane in Indijce, govori pa pravzaprav o prijateljih, znancih in strankah. V antropološkem intervjuju postanejo prav takšna mesta, gledana v relaciji s situacijo, v kateri so bila izrečena, zanimiva, v primeru javne objave, kot je ta, pa vzbudijo kup vprašanj. Zapis, ki sledi, je povzet po pogovoru, usklajen je s sogovorcem in mestoma uredniško prikrojen za format javne objave, pa tudi glede na zgoraj omenjene dileme zapisa nacionalnih označevalcev. Če želite izvedeti še kaj več o ozadju antropoloških intervjujev ali tega konkretnega pogovora in uredniških posegov, nas kontaktirajte na e-poštni naslov footnotes@zrc-sazu.si.

Za začetek preprosto vprašanje. Kdaj ste prišli na Trubarjevo in zakaj ste izbrali prav to ulico?

Leta 1989. Takrat sem registriral trgovino, odprl pa sem jo – toliko let je že nazaj, da se že zmedem – odprli smo leta 1990, februarja. In od takrat sem tukaj. Trubarjevo pa sem izbral preprosto zato, ker je bil tukaj prazen prostor. To je bil takrat edini razlog, bilo je precej drugače takrat. V devetdesetih, in še prej v socializmu, je bilo drugače. In potem se mi je nasmehnila sreča. Tukaj so prodajali neki tekstil. Ko so spraznili, smo mi uleteli. Prostor je bil takrat še v lasti občine, potem pa se je vmes dogodila denacionalizacija, tako da ima sedaj prostor druge lastnike, jaz pa pač plačujem najemnino.

Imate kakšne spomine iz otroštva, ki se vežejo na Trubarjevo?

Kot otrok sem tu hodil z očetom, bil je čevljar, tu pa je bilo veliko trgovin s čevljarskimi materiali – ulica ima usnjarsko tradicijo še iz 19. stoletja. Hodila sva po materiale. Pa k Meti (soseda frizerka), ki je bila zelo fensi pensi, sem se hodil strič že v osemdesetih. Ona je že takrat v London hodila. Rekel bi, da Trubarjeva v osemdesetih ni bila tako živahna. Razcvetela se je kasneje, v devetdesetih. Takrat je bil neki bum. Vse luknje so zasedli. Takrat je bil BTC še bolj na začetku, vsi so rinili v center. Potem pa se začenjajo te trgovine zapirati, nekje okoli leta 2000, odpirati pa se začenjajo lokali s hrano, in Trubarjeva postane nekakšno mulitkulti kulinarično središče Ljubljane.

Tudi sama sem po Trubarjevi veliko hodila kot otrok. Stanovala sem nedaleč stran, skoraj vsak dan sem šla po Trubarjevi peš do glasbene šole. Iz mojega otroštva v poznih osemdesetih se spominjam samo tega spodnjega dela Trubarjeve, od Resljeve do Prešernovega spomenika, kjer sem vsakodnevno hodila – v glasbeno šolo ali pa z mamo v Centromerkur po gumbe in zadrge. Imela sem tudi prijateljico, ki je živela na Trubarjevi, prav tu nekje zadaj nad vašo starinarnico je neki prehod, tam je živela. Spominjam se, da za otroke takrat center Ljubljane ni bil raj, nismo se imeli kje igrati.

Vem, kje je ta prehod. Tam zraven je bil gostinski lokal, to je tam, kjer je bila Dalmacija in prvi japonski lokal, pri katerem je pomagal Takaši. On je bil eden prvih, prvi Japonec, ki je imel kitajsko restavracijo [na Trubarjevi, op. p.]. Na Trubarjevi 50 je sedaj tudi kitajska restavracija, samo on je bil prvi. Tam, kjer je Njam njam, je Takaši že v devetdesetih odprl kitajsko.

Prišli ste v devetdesetih, kot pravite, takrat bolj zaradi priložnosti, ki se je pokazala. Se danes počutite del Trubarjeve? Ko sva začeli z raziskavo, so nama znanci in prijatelji predlagali, naj govoriva z vami, občutek sva imeli, da veljate skorajda za legendo ulice.

Itak, da se počutim del te ulice, saj to je po moje čisto avtomatično. Toliko časa sem že tukaj, da je Trubarjeva postala del mene. Če si dovolj časa tukaj, če dovolj časa preživiš tukaj, postaneš pač legenda. Enkrat bo sicer treba v penzijo, samo potem mi bo dolgčas.

Koga bi vi opisali kot legendo, kar se tiče gostinstva na Trubarjevi?

Neprekinjeno delajo ti, ki so še iz Jugoslavije, še iz šestdesetih, sedemdesetih let, večinoma Albanci. Iste družine imajo lastništvo v teh prostorih že od takrat. Tak primer je Reformator, tudi Trubar, malo naprej, je podobna zgodba. Vmes je pa še Adria, tik ob Resljevi, ki je za čevapčiče in tudi kot slaščičarna deluje. Mislim, da so Albanci med najstarejšimi gostinci tukaj. K njim sem šel na kremšnite, ko sem se v osemdesetih letih hodil strič k Meti.

Danes ima Trubarjeva multikulturni karakter, pravite, da na začetku, ko ste vi prišli sem, ni bilo tako.

Ja, Trubarjeva je potem počasi postala multikulti. V Jugoslaviji je bila to pač neka prehodna ulica, po kateri so ljudje hodili iz središča mesta do kliničnega centra, pa nazaj, pa tako kot ste rekli, v glasbeno šolo. Razen albanskih lokalov tu skoraj ni bilo drugega. Na drugi strani je bil še Bobenček, tam so se skinheadi dobivali, dokler jih niso fasali. Ljudje so jih pretepli, potem je bil pa mir. Hoteli so praznovati Hitlerjev rojstni dan in so štartali tam iz tistega Bobenčka, z enimi transparenti, na Tromostovju so jih že ljudje čakali in potem so jih policaji na grad gnali, pa je bil mir. Se spomnite, ko so nekoč na Trubarjevi skini napadli Janeza Belino? On je prišel v času neuvrščenih sem [iz Gvineje Bissau, op. p.], tu je študiral gozdarstvo. Janez Belina je njegovo umetniško ime, nastopal je tudi na televiziji. Vse sorte se dogaja, saj tu na Trubarjevi so ubili tudi znanega igralca Gašperja Tiča. Trubarjeva je pač dolga ulica, vse sorte stvari se dogajajo tu.

Se vam zdi dolga?

Ja, veliko se dogaja tukaj. Na oni strani, proti Kliničnemu centru, je bil en kultni lokal, Bar trenutek se je imenoval. Stal je čisto na koncu Trubarjeve, tam, kjer je pekarna. V knjigi imam fotografijo. Tam so se vseh sort ljudje dobivali, celo v arabščini so imeli napis za cigarete, ti lokalci iz blokov so tudi hodili tja, ker tu v Refiču so bili bolj televizijci in radijci.

Televizijci so drugače hodili tudi v tisti bar Afrika, ne?

Ja, ker je blizu. Tam so celo okna zakrili, da se ne vidi, kaj delaš notri, kaj piješ zjutraj.

Kaj pa razlike med tema dvema deloma Trubarjeve? Se vam zdi, da deluje Trubarjeva enotno, ali obstajata dve ali morda še več Trubarjevih? Omenjate zgornji in spodnji del ulice.

O tem bi frizerka Meta več vedela. V starih časih so bili skregani. So se delili na ta meščanski del, to je tu od Resljeve ulice do Prešernovega trga, pa na ta drugi, ne vem, kako so mu rekli, pač bolj vaški del, kot bi bil manj vreden. Je pa bila s strani mestne uprave to bolj zanemarjena ulica prej, novoletne okraske smo dobili šele par let nazaj. Ta meščanski del je bil vedno bolj živahen.

Pravite, da se vam zdi del Trubarjeve od Resljeve do Prešernovega spomenika bolj živahen, meni pa se zdi ravno obratno.

To je zaradi kulinarike, ker je danes lokal do lokala in ljudje hodijo jest. Tudi jaz hodim, enkrat sem, enkrat tja. Izbire je veliko, tako da lahko cel svet poješ tukaj na Trubarjevi.

Kaj bi vi rekli, v čem se Trubarjeva razlikuje od drugih ulic v Ljubljani?

Trubarjeva ima dušo. Ker ljudje, ki so tu hodili, se zbirali, živeli, delali, so izražali neko pripadnost ulici, za razliko, recimo, od Mestnega trga. To so sicer bili ti malo starejši, skoraj nobenega ni več, Meta je še tam. Prej je bilo vse polno, so ljudje živeli tu, zdaj so tu stanovanja za turiste, to je velika razlika. V devetdesetih letih so tu okoli tekali otroci, zdaj ne boš več otroka videl. Ker je tudi čisto nepraktično tu živeti.

Nepraktično, mislite, ker ni dostopa z avtom?

Ja, ni dostopa, ni parkirišč, ni trgovin. Za družino je to kar naporno, da moraš parkirat daleč. Vsi ti, ki so imeli možnost, so odšli. Tudi za starejše je problem.

Pa se vam zdi, da Trubarjeva še vedno ima dušo, kljub vsem tem spremembam?

Še, seveda, še vedno obstaja. Kot smo zapisali v knjigi. Ta duša, za razliko od včasih, zdaj živi podnevi. Trubarjeva je dnevna ulica, ko gredo rolete gor, se življenje začne. Sploh ne opazimo, da kdo manjka tam zgoraj, v stanovanjih. Tako da čez dan je polno življenja. Tudi turisti so jo odkrili, zdaj množično hodijo sem. Tako da zdaj odpirajo [gostinske obrate, op. p.]. Na primer, Italijan Mauro je odprl zraven mene družinsko oštarijo.

Ja, tam sva bili na bučni juhi. Odlična se nama je zdela, malo drugačna, kot jo naredim sama. Imajo tudi enega hudega psa tam, bolj psička.

Potem je tu še drugi Italijan, Raw Pasta, ki dela sveže domače makarone in omake, z brado. Spodaj ima delikateso in ponuja še razne druge stvari.

Preden še bolj zagrizemo v hrano, imam še eno vprašanje. Zadnjič sva se pogovarjali, kje pravzaprav je Trubarjeva, oziroma kaj Trubarjeva je. Samo ta glavna ulica, ali tudi vse te stranske? Ko vi opisujete Trubarjevo, namreč večkrat zavijete levo, desno, gor in dol …

Trubarjeva je ta žila, ki poteka od Kliničnega centra do Prešernovega trga, vendar, kako bi rekel, fizično in duhovno pa sodijo k Trubarjevi še te male ulice, Prečne ulice drekgase, recimo, vse to skupaj je Trubarjeva. Jaz smatram, da je del Trubarjeve tudi Zmajski most. Iz preprostega razloga, ker ko greš ti po Trubarjevi, ga vidiš pred nosom. Tudi Prešernov trg, saj se tam Trubarjeva začne. Začne se na Prešernovem trgu in konča pri Kliničnem centru. Tam pri cerkvi sv. Petra, v bistvu za cerkvijo, je konec. To je najstarejša fara in tam je bilo pokopališče. Okostnjake so tam našli, je bila še rimska cesta tu verjetno. Tam v tistem parku so našli rimski zlatnik. To je bila primestna cesta, ki je vodila ob reki. Tako da jaz mislim, da je dva tisoč let stara. Ne kot ulica, kot cesta.

Kaj pa danes ta del ob reki, je to še ta razširjena Trubarjeva?

Seveda, saj večina hiš iz Trubarjeve gleda tudi na Ljubljanico. Sedaj je tako zelo množično turistično ob reki, je pa sem in tja kakšna zgodba, ki je tudi del Trubarjeve. Na bregu dolgo ni bilo nič. Samo Čarli je bil. So se novinarji in fotografi zbirali tam. Čarli recimo tudi sodi k Trubarjevi, to je bil kultni lokal s stalno publiko. Iz Dnevnika so tja hodili, zdaj je tam restavracija Most.

Če gremo še nazaj k hrani. Rekli ste, da se hrana na Trubarjevi začne ponujati v devetdesetih letih.

Ja, po letu 2000, predvsem pa zadnjih deset let, je invazija teh lokalov. In razlika je, ker prej so se v glavnem domačini zbirali, zdaj pa je veliko turistov. Prej so se pač »kofetkarji« dobivali v raznih lokalih, po celi Ljubljani mislim, točno si vedel, kje kakšnega najdeš. Zdaj pa je to vse zmešano. V bistvu se je ta multikulturna kuhinja začela s turisti in z migracijami. Ljudje so potem odprli vse te kuhinje – afriške, azijske in kaj vem, kaj še vse. Vse živo je zdaj tamle gor. Falafel je arabska, poznam lastnika.

Si bolj v stiku z migracijami, če delaš in živiš na Trubarjevi?

Se mi zdi, da imajo migranti druge probleme, ne vidijo se tukaj. Sem hodijo predvsem turisti s celega sveta. Recimo Kitajci. Kitajce imam rad, ker vedno kaj kupijo. Razmečejo trgovino kot otroci, se skregajo, užaljeni odidejo ven, potem pa čez pet minut pridejo nazaj, vržejo denar in vzamejo kaj. Američani so druga zgodba. Vsaki dve minuti te sprašujejo, kako si, kako ste pa kaj danes, in potem bog ne daj, da bi rekel, da si slabo, ker potem se jim že svet podre. Skoraj malo osladni so.

Se pravi, da migracije občutite najbolj skozi turiste?

Ja, jaz imam bolj stik s turisti. Migranti imajo druge probleme. Hodijo pač mimo, to vidim. Nikoli nisem imel nobenih problemov z nikomer. Z drogiranimi Slovenci, s temi pa imam probleme. Zadnjič mi je en nož potegnil ven. Na kokainu je bil in je bil poln sebe. Narkomani so nevarni, ker ne veš, kako bodo reagirali. Z migranti imam občutek, da pridejo preko hrane, ki se ponuja. Veliko migrantov zdaj dela tu v kuhinjah na Trubarjevi. Niso samo iz Afrike, od povsod. Afganistan, Indija, kaj jaz vem … Saj to je zdaj že standard. Jaz mislim, da so se stvari po koroni spremenile. Množično so odpuščali, ljudje pa so si potem našli druge službe in nočejo več v gostinstvo in turizem.

Je med starejšimi in novimi ponudniki hrane na Trubarjevi kakšna razlika?

Veliko teh starejših je šlo. Trubar je najstarejši, to, kar smo prej govorili, ti albanski lastniki iz časa Jugoslavije. Oni imajo burek, pa krofe, najboljše v Ljubljani, in velikokrat imajo vrsto za te krofe. To je že tradicionalno, da so tu ta boljši krofi v Ljubljani. Ti novi gostinci so prišli v zadnjih desetih letih. Mogoče kakšen Čompa je tu že dlje, pa Abi Falafel je tu že kar nekaj časa, mislim, da 30 let. Lastnik je Abder Shaar, poznam ga, Palestinec je. Njim dobro gre, pa tudi kvaliteto držijo.

Ali obstaja neka družabnost med vami na Trubarjevi? Ne vem, kako naj vam sploh rečem, med prebivalci Trubarjeve, čeprav to zares niste.

Ja, saj smo prebivalci, čeprav ne spimo tukaj. V bistvu smo še zadnji prebivalci Trubarjeve, pač ljudje, ki delajo v gostinstvu in v trgovinah. Tu in tam še kdo živi, a minimalno. Včasih je bilo te družabnosti več, v devetdesetih smo imeli nogometne turnirje, svašta smo delali. Imeli smo tudi Oscar de la Renta party, ko smo dobili eno škatlo očal od tega dizajnerja, newyorškega. Tudi skejterske proge smo postavljali, ampak to predvsem lastniki oziroma najemniki lokalov. Refič, pa od Nostalgije … Ta dva sta se družila, sta organizirala kakšna tekmovanja. Tudi fotografske razstave smo imeli, pa koncerte, piknike na ulici, razstave grafitov, pa največji grafit smo imeli, da ga iz aviona dol gledaš. Take neumnosti, to je ta družabnost. Zdaj ni več kakšne take zabave. Vsake toliko se tam prašički pečejo, na drugi strani od Refiča. Reformator je, kar se tiče teh dogodkov, najbolj aktiven. Mi lastnika kličemo Bule. Tudi so hoteli par let nazaj tu narediti sejem alternativne hrane, pa se ni prijelo. Imeli smo tudi dražbo sredi ulice. To je bilo na dan Trubarja.

Letos sem bila na dnevu Trubarjeve ulice, pogovarjala sem se z gospo iz bosanskega društva Ljiljan, ki je imela eno stojnico. Ona tudi živi na Trubarjevi. Samo to je bilo v tistem zgornjem delu, kot pravite vi.

Ja, vse sorte je. Če tako gledaš, se oni [zgornji del Trubarjeve] bolj za sebe organizirajo. Tudi tisti projekt so imeli, Trubarjeva na dlani. Ker v tem projektu ni nobenega drugega zraven iz spodnjega dela, razen mene. Jaz sodelujem z vsemi. To je po moje povezano tudi s tem, da se toliko menjajo ti lokali. Lastniki imajo druge probleme, nimajo časa, morajo preživeti. Take aktivnosti si lahko privoščiš, če ti gre kolikor toliko dobro.

Kolikor vem, je letos tudi Rog pomagal pri organizaciji dneva?

Letos nisem bil. Rog, kaj pa vem, mislim, to sta dva različna Roga. Prej so bili čisto drugi ljudje, ki se zdaj v tej novi situaciji niso uspeli združiti.

Je bil stari Rog bolj del Trubarjeve kot novi?

Po moje sta oba del Trubarjeve, samo novi se še bori za svoj status. Malo je prazno še vedno tam, tisti stari Rog je bil poln ustvarjanja, barv, energije. Jaz sem tja hodil fotografirat in na kakšne razstave. Ta novi Rog se mi zdi malo sterilen. Tudi ta restavracija je malo fensi. Saj ljudje hodijo, samo se morajo še navaditi. Morajo si pridobiti stalne obiskovalce. Podobno kot Cukrarna.

Cukrarna je še del Trubarjeve, ali je to že druga zgodba?

Če gledaš Juša Kozaka, modernista, on je napisal en roman Šentpeter, on smatra, da je to vse šentpetrsko predmestje. Za njih je bilo to vse skupaj predmestje. Jaz vidim to razliko, da je bilo to včasih predmestje Ljubljane, danes pa je ulica.

Kam vi hodite na kavo ali kosilo?

Če se hočem usesti, grem v Refiča, se pa tudi polno novih mest odpira. Tukaj je bila ena mala kavarna, naslednja hiša, so imeli samo okence. So tudi različna obdobja. Ko se naveličam, grem drugam, prav daleč ne hodim. Po kosilu bom šel recimo na kavo. Samo imam problem, ker je toliko izbire. Že ob enajstih začnem razmišljati o hrani, prijetne skrbi, ne? Imam rad kari, tudi na karbonaro grem tu zadaj, včasih tudi k tistemu drugemu Italijanu na makarone. Tudi k Abiju na falafel grem rad, pa v Baščaršijo na čevape tudi grem kdaj. Samo je drago postalo vse. Najbolj fensi restavracija trenutno na Trubarjevi pa je TaBar v Rogu.

Koliko pa vam je znana azijska ponudba hrane na Trubarjevi?

Korejska se je pravkar zaprla. Cmočke so prodajali. Potem je tista kitajska zraven čevapčičev. Indijska je tudi tam blizu. Potem je tista trgovina, kjer prodajajo azijske dobrote, Svilna pot. Pa malo naprej pri Čompi je ena tajska, samo tam ne jem, moraš zunaj stoje pojest, cene pa so visoke. In potem v snegu zunaj ješ na eni nogi in drago plačaš.

Se vam zdi, da je azijska ponudba že del Trubarjeve?

Korejske itak ni več, lastnika kitajske pa poznam, on je imel v Dravljah tisto gostilno Kitajski vrt. So prišli malo nazaj, potrebuješ nekaj časa na eni lokaciji, da se vpleteš. Še prej je bila ena druga kitajska, še prej pa Takaši. On je bil tam na Trubarjevi 50. On bo tudi znal kaj povedat, tudi o japonski restavraciji, ki je bila tule zadaj. In indijske restavracije so tri. Jaz hodim v to ta prvo, lastnico poznam, ona je indijska Slovenka. Pred par dnevi se je za nami pojavila nova kitajska restavracija.

Tam okoli tako zelo diši po kariju …

Jaz bi rekel, da je tam indijska četrt, ki je velika 4 m². Je ta gostilna, pa čez cesto ta, ki prodaja dišeče palčke. Tam tudi Indijci jejo. Meni se zdi, da je to znak kvalitete, če Indijci tam jejo. Večkrat vidim Indijce tam, samo mislim, da so to ti zaposleni v kuhinjah okoli. Jim bolj ustreza njihova hrana, ki je bolj začinjena.

Mi smo imeli pred nekaj leti na obisku indijske raziskovalce. Ko smo jih peljali v naše gostilne, jim je bilo preveč mesa. Na koncu so tudi oni šli v indijsko restavracijo.

Samo v Sloveniji tudi pred sto leti nismo toliko mesa jedli. Za praznike, ostalo pa je bilo meso bolj za dodatek, recimo ocvirki in mast, da so kaj zabelili. To je zadnjih petdeset let tako in meni gre na živce ta mesna industrija, ker je nagravžna.

Kako pa je ta vaša knjiga nastajala?

Jaz fotkam že celo življenje, hodim in fotkam. V knjigi je za petnajst let fotografij Trubarjeve, okoli 500 fotografij. Pojavili so se založniki z idejo, da bi fotografsko knjigo naredili. Iz vsega tega ni bilo nič. Na koncu sem knjigo naredil in založil sam, uspelo mi jo je razprodati.

V knjigi se vidi ljubezen do te ulice …

Ja, seveda. Tudi kakšno zgodbico kdaj spišem. Ena pravljica bo v Mladinski knjigi izšla, o golobu Branetu s Trubarjeve. Odnos mesta do golobov se mi ne zdi dober, ker golobi so del Trubarjeve že od pamtiveka. Te igle in podobno sranje, ki jim ga nastavljajo … Zadnjič sem našel enega mrtvega na iglah [na fasadi nad oknom, op. p.] napičenega. Tri dni je umiral.

Objavljeno junija 2026. 2026/3

https://doi.org/10.3986/30240662_26