Drobtinice Trubarjeve. 91-34

S spiski besed je tako. Potrebno se je prepustiti njihovemu ritmu. Verjeti v njihovo potencialnost.

Visoka kava. Zgodovina. Zemljevid. Ulica. Soseska. Sestop. Začetek. Ali konec. Križišče. Cerkev. Mrtvi del črte. 91. Medico. 82. Bolniška župnija. Izvotlen park. Bus 5. Končno vdihnem. 76. Servis koles Rog. Prvo kolo je modro. Hlad nekdanjega prestiža. Črna barva. Blok Aleševih staršev. 79a. RTV. IMOS. Loterija. Proti-umetnost. Reka joče. Viktorija. Lasni dodatki. 77. Društvo invalidov. Odprt prostor. Razprt prostor. Razdrt prostor. Posestavljen prostor. Izbrisan prostor. Sonce. 75. Vinko Kristan. Rdeča zvezda. Pekarna. Bel kruh in gromozanski rogljički. Miško. Klasika. Ilirska ulica. Umik. Nepričakovana vila. Ob tla stisnjeni grafiti. Nerazumljiv napis zgoraj. Vonj hrane. Prvič. Nizke hiše. Usnjarska ulica. Podoba razprte živalske kože. 69. Freud je vedno nekje. Kohezijski sklad. Prenova. Ob tla stisnjeni grafiti. Zaika. Okus Indije. Ločena jedilnica. Prazna soba. Volja. Vinilke. Hlače. Srajce. Optika. Čmokarna. Plišaste mačke. Bojevniki. Majhen roza listek na železni ograji vrat. Driver. Call me when you get here. I am inside restaurant. Srce pod piko klicaja. Hostel. Kje je Max? Hostel. Smile. Art gallery. Vidovdanska ulica.  Baščaršija. K reki. Vonj poletja. Njam njam. Nazaj na ulico. 53. Trubar. Bar. Burek. Dan soseda. Sladoled. Tri kepice prosim. Živjo, moja najboljša soseda! Trubarjeva na dlani. Travoteka. Obrtno-podjetniška zbornica. Poletne obleke. LUD. Literatura. INFO točka. Okoljski center. Almacen. Zaprto. Prah. Soma design.  Ni praha. 48. Studio. Zelena štacuna. 46. Mediterranean. Olje. Holm. Pivovarna. Zaprto. Dol po stopnicah. Raw pasta. Hlad. Prehod. Burger in vino. Time. Room. Apartaments. Kletvica. Spa. Red Cat. Tatoo. Meridian. Fit Room. Venera. Siam Bamboo. Massage. Pinja Rustica. Zaprto. Mačkon. Črno-rdeče. Stevo. Project. Beershop & Bar. Skate shop. Zaprto. Kastelčeva ulica.  Čompa. Pad Tai Osha. Hiša začimb. Hiša eksperimentov. Falafel. Študentke. Turistke. Raziskovalke. Mame. Prepih. Super Tahini. Super pšanc. Foto Pauli. Brezdimne naprave. Trafika. Parking. BG. Riviera. Jedi na žaru. Sladoled. 36. Urarstvo Kajfež. KSF. 34. Korean Street Food. Roza kolo. Grafit in plakat. Nasprotovati. Napasti. Omogoča. Potrebuje. Stop.  

Z Martino sedim v kavarni prenovljenega centra Rog na Trubarjevi ulici, v središču Ljubljane, visoko nad reko, v stavbi, ki jo sama poznam večzorno. Kot nekdanjo tovarno legendarnih koles Rog, kot tiho zapuščeno poslopje z velikimi okni, mimo katerega sem se kot otrok z modrim  Rog Pony kolesom vozila k prijateljici, in kot prostor kreativnih in aktivističnih dejavnosti, ki so v zapuščenih prostorih tovarne bivale slabih dvajset let, do nedavnega konflikta z mestno občino. Spor se konča v korist občine in prenove centra, ki je v novi preobleki in z novo vsebino zaživel pred slabima dvema letoma. V centru, ki razpre svoja vrata proti reki, in poveže nabrežje s Trubarjevo ulico, je prijetno in drago. Prijetno drago.

Pony Classic je kolo, ki se iz nedavne preteklosti vozi v prihodnost.

Kava je odlična. Postrežena je v ličnih skodelicah brez ročaja, položenih na lesen pladenj. Če bi imela več poguma, bi ju sunila. Govoriva o načrtih za terensko delo na projektu Uprostorjanje migrantov na mikroravni: Restavracije kot prostori stika, kjer bo Trubarjeva ulica pod drobnogledom. Pred mano leži razprt zemljevid, na katerem se težko orientiram. Zemljevidov ne maram, življenje sploščijo v plahto, ki jo nagajivo dviguje veter, da še težje razločim, kje sem. Ko želim kaj začrtati, se orientirati, načrtovati, se zbrati, ugledati, kje, kdaj in kako sem, naredim raje spisek. Končno s pogledom izbrskam črto Trubarjeve. Veter mi še vedno nagaja, a moj pogled je zdaj priklenjen na črke. T r u b a r j e v a  u l i c a. Kot lok, morda srp ali obok čelade sledi ulica modri liniji reke Ljubljanice in se potem izgubi v mestu. Iz čelade štrli nekaj kocin. Vidovdanska ulica, Resljeva ulica, Prečna ulica, Mala ulica. Začetek se zdi prazen, konec bučen. Oziroma obratno, saj številke ulic vedno tečejo iz centra navzven. Konec se zdi prazen, začetek bučen. Prebiram drobce zgodovine iz spleta in poslušam Martino, vmes s prstom držim črto na zemljevidu, da mi lok ne pobegne. Zgodovina Trubarjeve se dosti lažje kot njen pozemljeviden prostor usede vame. Najstarejša ulica v Ljubljani, omenjena leta 1802. Leta 1952 se iz ceste Svetega Petra, Šempeterske ceste, preimenuje v Trubarjevo ulico. Poimenovana po Primožu Trubarju, protestantskem duhovniku, avtorju prvih tiskanih knjig v slovenskem jeziku, migrantu, ki je moral Ljubljano zaradi svojega verskega prepričanja zapustiti leta 1548. In kako je izgledala Trubarjeva ulica v Trubarjevem času in pred njegovim časom? Martina razlaga, medtem ko vonj srednjeveških usnjarjev in mesarjev, nekdanjih prebivalcev ulice, izrinjenih na tedanji rob mesta, skozi pogovor pronica v poletno jutro. Spira jih svež rečni hlad.

Začetek oziroma konec ulice je prazen, sončen a hkrati hladen, kot bi pridušen krik tegob iz kliničnega centra segel preko križišča. Univerzitetnemu kliničnemu centru, bolnišnici, ki stoji na drugi strani križišča, cerkev obrača hrbet in zre z zlatimi podobami v smer Trubarjeve, proti bolniški župniji – pospravljeni, odmaknjeni in zaklenjeni stavbi s hišno številko 91. Podolgovata rumena hiša se zdi s Trubarjeve ulice nedostopna in visoka, čeprav zgolj enonadstropna. Nasproti župnišča in župnijskega parkirišča je avtobusna postaja ljubljanskega potniškega prometa linije 5, ki Trubarjevo samo oplazi in potem zavije desno, na Rozmanovo. Na strehi  postaje se trudijo preživeti nedavno zasajene rastlinice. Spominjajo na prvi ali zadnji puh človeških las.

V Mestni občini Ljubljana smo leta 2020 pričeli z ozelenjevanjem nadstrešnic avtobusnih postajališč z namenom širjenja zelenih površin in biotske pestrosti v mestu.

Ko prečkava Rozmanovo ulico lažje zadiham. Zdaj hodim po čudežnih poljih mojih spominov na Trubarjevo. Servis koles Rog. Prvi Pony. 1983. Deseti rojstni dan. Melodija z nekega povsem drugega LP-ja. Na moji desni črni blokovski kompleks IMOS-a, kjer so živeli jugoslovanski veljaki, na levi razprt prostor novega Roga in mame z majhnimi otroki. Pred novo rogovo ploščadjo je parkiran črn športni avto. Avte ločim samo po barvah, a ta ima še eno lastnost, diši po denarju. Lastnik se sprehodi preko ulice do Galerije Y, bivšega prostora Loterije Slovenije, kjer joka reka. Tako mi razloži zaposleni. Nekaj ekološkega je to, reče. Vprašam, če so že dolgo tu. Zakaj pa vas to zanima, odgovori z vprašanjem.  

Prvi obrat s hrano, ki je potencialni akter v projektu, je slaščičarna Miškova pekarna. Pekarna Miš-Maš? Ponujajo krofe, kremne rezine, torte, kruh, puhast bel kruh, zavitke, rogljičke, takšne gromozanske, jogurte, ledene čaje, vode z okusom, pivo in radler, burek in pizzo. Vsem Jugoslovanom dobro poznana pekarna. Poznam vonj, okus kruha, teksturo rogljičkov. Kombinacija ponujenih artiklov se mi zdi logična. Malo naprej od pekarne prvič zadiši po hrani. Zaika – indijska restavracija. Čez cesto obrata je Zaikina jedilnica, prazna stvari in z nekaj gosti. Nenavadno, pripomni Martina. Tudi meni se zdi tako. Še par korakov naprej, na moji levi, Čmokarna Dumpling Lady, ki ponuja azijsko hrano. Trenutno je zaprta, na železna mrežna vrata pa je obešeno simpatično sporočilo v angleščini. Driver. Call me when you get here. I am inside restaurant. Pod piko klicaja je narisano srce. Obrati s hrano se gostijo. Iščem bivšo Skuhno, restavracijo z afriško kuhinjo, iščem Maxa in Tejo, a ju ni več. Kje sta? Namesto Skuhne je tu Hostel Sleeping Beauty. Prideva do srca ulice, vsaj tak je moj občutek, do vogala, kjer je ugnezden bar Trubar, nasproti njega pa obrat z bosansko hrano Baščaršija, streljaj od njega, na spuščajoči prečni uličici, ki vodi k reki, pa še kitajska restavracija Njam Njam. Vonjave se gostijo, še najbolj neizrazit vonj ima Trubar, čeprav tudi ta ponuja hrano – bureke, sendviče, zavitke in rogljiče. V času malice pride po Trubarjev sendvič natakar iz Baščaršije. Za Zeleno štacuno se ne morem odločiti, ali je to obrat, ki ponuja »hrano«, ali ne, se pa pomudiva v prodajalni z olji Mediterranean, kjer nama vse o oljih razloži gospod iz Rusije, ki v Sloveniji živi že od 2014. Njegov prijatelj, prav tako iz Rusije, dela v prodajalni plošč nasproti njega, oljar pa dobro pozna tudi lastnika stakehouse-a Čompa, malo nižje od njegove trgovine. Po desni strani ulici se spustiva v italijansko restavracijo Raw pasta in potem zaokroživa po prehodu, ki Trubarjevo poglobi v notranje dvorišče. Tam najdeva hitro hrano Burger Time, dve vinoteki in jedilnico italijanske gostilne. Spet nazaj na glavni žili ulice, Kavarna Mačkon, črno-rdeči obrat rokerskega videza, naju oplazi po levi. Skoraj nasproti Mačkona je Beershop & Bar Project, ki domuje v prostorih bivših Libanonskih mez. Visoko stopnišče na desni pelje v Hišo začimb, na katero se mi je pripela zgodba o ljudeh iz Bližnjega vzhoda, ki so prišli v Ljubljano in so v Hiši začimb videli rešitev mnogih kuhinjskih zagat. Spomnim se, da mi je nekoč gospa iz Alepa povedala, da je Trubarjeva ulica prvi prostor, ki ga je posvojila, ko se je preselila v Ljubljano. Povedala je še, da je lastniku Hiše začimb predlagala, naj začne prodajati posebne strojčke za mletje začimb, takšne, brez katerih ni bližnjevzhodne hrane. Moj mož je napisal nekaj zgodb o Trubarjevi, on je pisatelj, v Ljubljano je prišel pred mano, je še dodala. V Hišo začimb ne vstopiva, prvi sprehod je namenjen zgolj osnovni orientaciji. Po levi se zvrsti še nekaj manjših ponudnikov hrane – poleg Čompe še Pad Tai Osha, Super Pšanc, Korean Street Food in ABI Falafel, kjer pojeva kosilo in ugotavljava, da je mešanica gostov uravnovešeno mešana, tako starostno, jezikovno, oblačilno in še kako drugače. Na koncu prvega dela Trubarjeve stoji poleg teh štirih manjših obratov še en večji in globje vkopan, imenovan Riviera, ki med drugim ponuja jedi iz žara in sladoled. Pomislim, če morda beli kruh, ki se šibi v košaricah na mizah Riviere, ni kupljen pri Miš-Mašu.

Zadnja številka današnjega sprehoda je 34. Tu Trubarjeva ulica prečka Resljevo cesto. To je kraj, kjer se spet počutim doma, na moji vsakodnevni trasi od doma do glasbene šole, kjer sem nekoč videla ptička, kako je padel iz gnezda in obležal na robu ulice. Je bilo tu drevo? Je padel iz strehe? Sem mu pomagala odleteti?

Med številkama 91 in 34 je 1000 metrov, 23 obratov ki ponujajo hrano, od tega 13 restavracij in moji trije otroški spomini.